Ko se vrnete domov, vas pričaka razgrizen podboj vrat, luža sredi dnevne sobe in soseda, ki vam pove, da je pes ves dan tulil. Marsikdo najprej pomisli, da se pes jezi ali maščuje. V resnici gre pogosto za ločitveno tesnobo – stisko, ki jo pes doživlja, ko ostane sam ali je ločen od osebe, na katero je navezan.
Ločitvena tesnoba ni neubogljivost in je ni mogoče odpraviti s strogostjo. Z razumevanjem, potrpežljivostjo in postopnim treningom pa lahko psu precej olajšate čas, ko vas ni doma.
Znaki ločitvene tesnobe
Za ločitveno tesnobo je značilno, da se težave pojavljajo predvsem ali samo, ko je pes sam. Najpogostejši znaki so:
- vztrajno lajanje, cviljenje ali tuljenje po vašem odhodu,
- uničevanje predmetov, predvsem ob vratih in oknih, kjer pes poskuša priti ven,
- lulanje ali kakanje v stanovanju, čeprav je pes sicer navajen na čistočo,
- nemirno hojo sem ter tja, močno sopihanje in slinjenje,
- poskuse pobega, pri katerih se pes lahko tudi poškoduje,
- sledenje lastniku na vsakem koraku in vznemirjenost že ob pripravah na odhod,
- pretirano, skoraj obupano pozdravljanje ob vrnitvi.
Če niste prepričani, kaj se dogaja, ko vas ni, psa posnemite s kamero ali telefonom. Posnetek bo v veliko pomoč tudi veterinarju ali vedenjskemu strokovnjaku. Več o tem, zakaj psi tulijo, smo pisali v članku Pasje zavijanje.
Ni vsako uničevanje ločitvena tesnoba
Podobne znake lahko povzročajo tudi drugi vzroki. Mlad pes, ki ima premalo gibanja, lahko iz dolgčasa razgrize copate, ne da bi bil v stiski. Mladiček morda še ni povsem navajen na čistočo. Strah pred hrupom, na primer pred ognjemetom ali nevihto, se pokaže tudi, ko ste doma. Pri starejših psih so lahko vzrok bolečine, težave z mehurjem ali starostne spremembe.
Zato je prvi korak pregled pri veterinarju, ki izključi zdravstvene vzroke, predvsem pri psu, ki se je začel nenadoma vesti drugače.
Kako psu pomagati: postopno navajanje na samoto
Cilj je, da se pes nauči, da odhod ni nič posebnega in da se vedno vrnete. To dosežete z zelo kratkimi odsotnostmi, ki jih postopoma podaljšujete, vendar vedno tako, da pes ostane miren.
- Začnite z drobnimi koraki. Pojdite za nekaj sekund v drugo sobo ali stopite pred vrata in se vrnite, preden se pes vznemiri.
- Odhode podaljšujte počasi, nekajkrat na dan. Če pes začne cviliti ali praskati, ste napredovali prehitro – vrnite se na krajši čas.
- Razbremenite znake odhoda. Ključe, jakno in čevlje vzemite v roke tudi takrat, ko ne greste nikamor, da izgubijo pomen.
- Odhodi in prihodi naj bodo mirni. Brez dolgega poslavljanja in brez burnega pozdravljanja; psa pozdravite, ko se umiri.
- Ponudite mu zaposlitev. Igrača, napolnjena s hrano, ki jo dobi tik pred odhodom, odhod poveže z nečim prijetnim. Pes v močni stiski pa sam pogosto sploh ne je – tudi to je pomemben znak.
Med treningom pes, če je le mogoče, ne bi smel ostajati sam dlje, kot zmore. Pomagajo lahko družinski člani, prijatelji, sosedje, varuh ali pasji vrtec.
Kaj še pomaga v vsakdanu
- Pred odhodom poskrbite za dober sprehod in nekaj miselne zaposlitve, da bo pes utrujen in sproščen.
- Uredite mu miren kotiček z ležiščem in predmetom, ki diši po vas.
- Pri nekaterih psih pomaga, če so v ozadju tihi zvoki, na primer radio.
- Ohranjajte čim bolj stalno dnevno rutino, saj predvidljivost psu daje občutek varnosti.
Napredek ni vedno premočrten. Pes ima lahko slabši dan, posebno po spremembi rutine, selitvi ali daljšem obdobju, ko ste bili ves čas doma. Takrat se za nekaj dni vrnite na krajše odsotnosti in nadaljujte počasneje.
Česa ne delajte
Psa ne kaznujte za stvari, ki jih je naredil, ko ga ni bilo. Kazni ne poveže z dejanjem, poveča pa njegovo stisko ob vašem prihodu. Prav tako ga ne zapirajte v boks, če ga ni vajen – pes v paniki se lahko pri poskusu pobega poškoduje. Drugi pes ni zanesljiva rešitev, saj je pes večinoma navezan na vas, ne na družbo nasploh.
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Če se pes ob odhodih poškoduje, če so težave hude ali se kljub vašemu trudu ne izboljšajo, se obrnite na veterinarja in na izkušenega vedenjskega strokovnjaka za pse. Skupaj lahko pripravita načrt treninga, pri hujših oblikah pa veterinar presodi, ali so smiselna tudi zdravila, ki psu olajšajo učenje. Zdravil psu nikoli ne dajajte na lastno pest.
Ločitvena tesnoba se ne odpravi čez noč, z doslednim in potrpežljivim delom pa se večina psov nauči mirneje ostajati sami. Pri tem pomaga tudi dovolj miselnega dela – nekaj idej najdete v članku Kako mentalno zaposliti psa?
