Na bolhe in klope pomislimo hitro, saj jih lahko vidimo. Notranji paraziti pa so zahrbtnejši: v črevesju psa ali mačke lahko živijo mesece, ne da bi žival kazala kakršne koli znake. Medtem z blatom v okolje izločajo jajčeca, s katerimi se lahko okužijo druge živali – in tudi ljudje.
Zato lastnike pogosto zanima, kako pogosto je treba žival razglistiti. Kratek odgovor je: odvisno od tega, kako vaša žival živi. V nadaljevanju pojasnjujemo, zakaj, in kaj priporočajo strokovnjaki.
Kateri notranji paraziti so najpogostejši?
Pri psih in mačkah v Evropi najpogosteje srečamo naslednje skupine črevesnih zajedavcev:
- Valjasti črvi (gliste): zelo pogosti zlasti pri mladičih, ki se lahko okužijo že prek matere. Njihova jajčeca so v okolju zelo odporna.
- Trakulje: žival se okuži, ko poje okuženo bolho, plen (na primer miš) ali surovo meso in drobovino.
- Kavljasti črvi in bičeglavci: pogostejši pri psih, ki imajo veliko stika z zemljo in iztrebki drugih psov.
Poleg črvov lahko psa in mačko prizadenejo tudi enocelični zajedavci, na primer giardije. Ti ne spadajo med glistavost, a povzročajo podobne prebavne težave, zato o njih odloča veterinar na podlagi preiskave blata.
Zakaj razglistenje ni le skrb za žival
Nekateri notranji paraziti psov in mačk so prenosljivi na človeka. Jajčeca glist se lahko zadržujejo v zemlji, peskovnikih in na travnikih, kjer se z njimi najlažje okužijo otroci, ki se igrajo na tleh in si dajejo roke v usta. Nekatere trakulje pa so za človeka lahko zelo nevarne.
Redno razglistenje tako ščiti vašo žival, vašo družino in tudi druge ljudi in živali v okolici.
Kako pogosto razglistiti?
Evropska strokovna organizacija ESCCAP, ki pripravlja smernice za nadzor zajedavcev pri hišnih živalih, priporoča, da pogostost razglistenja določite glede na tveganje za posamezno žival. Veterinar pri tem upošteva starost živali, ali hodi ven, ali lovi, ali dobiva surovo hrano in ali živi z majhnimi otroki.
Kadar tveganja ni mogoče jasno oceniti, smernice kot izhodišče navajajo vsaj štiri razglistenja ali preiskave blata na leto, saj enkrat do trikrat na leto običajno ne zadošča. Živali z večjim tveganjem lahko potrebujejo pogostejše razglistenje, v nekaterih primerih tudi mesečno. Ker se tveganje skozi življenje spreminja – mladič odraste, pes začne hoditi na lov, mačka se preseli na podeželje –, je načrt razglistenja dobro preveriti ob vsakem rednem pregledu.
Primeri živali, ki so lahko bolj izpostavljene:
- psi, ki se prosto gibljejo, jedo iztrebke, mrhovino ali stvari s tal,
- mačke, ki hodijo ven in lovijo miši ter ptice,
- živali, ki jih hranite s surovim mesom ali drobovino,
- psi, ki hodijo na lov, v pasji vrtec ali pogosto bivajo v pasjem hotelu,
- živali, ki živijo v gospodinjstvu z majhnimi otroki ali osebami z oslabljeno imunostjo.
Mladiči, breje in doječe samice potrebujejo poseben načrt razglistenja, ki ga pripravi veterinar. Pri mladičih je razglistenje praviloma pogostejše kot pri odraslih živalih.
Razglistenje ali preiskava blata?
Sredstvo za razglistenje deluje na zajedavce, ki so v živali v trenutku zdravljenja, ne ščiti pa je pred novo okužbo. Zato je pomembna rednost. Namesto rutinskega razglistenja lahko veterinar predlaga tudi redne preiskave blata, na podlagi katerih se odloči o zdravljenju. Vedeti pa je treba, da en sam negativen izvid ne pomeni nujno, da žival nima parazitov, saj jajčeca niso prisotna v vsakem vzorcu blata.
Izbira sredstva in odmerka je vedno naloga veterinarja. Sredstva se razlikujejo po tem, na katere parazite delujejo, in niso vsa primerna za vse živali. Pripravek uporabljajte le za vrsto živali in telesno maso, za katero vam ga je predpisal veterinar, in ga nikoli ne delite med psom in mačko.
Kako zmanjšati tveganje za okužbo
- Iztrebke svojega psa vedno poberite, tudi na travniku in v gozdu.
- Mačje stranišče čistite vsak dan.
- Redno skrbite za zaščito pred bolhami, saj prenašajo eno od trakulj.
- Surovega mesa in drobovine ne ponujajte brez posveta z veterinarjem.
- Po igri z živalmi in vrtnih opravilih si temeljito umijte roke, enako naučite otroke.
Kdaj k veterinarju?
Obiščite veterinarja, če opazite drisko ali bruhanje, ki ne mine, hujšanje kljub dobremu apetitu, napihnjen trebuh pri mladiču, slabšo dlako, drgnjenje zadnjice po tleh ali črve oziroma njihove dele v blatu ali okoli zadnjika. Ne pozabite pa, da je mnogo okuženih živali navzven popolnoma zdravih, zato se ob rednem pregledu z veterinarjem dogovorite za načrt razglistenja, ki ustreza vaši živali.
Notranji paraziti so le ena plat zaščite. Kako žival zavarovati pred zunanjimi zajedavci, ki lahko prenašajo tudi trakuljo, smo opisali v članku Bolhe in klopi so že aktivni! Kako zaščititi mačko in psa?
