Psi z nami ves čas govorijo, le da ne z besedami. Z repom, ušesi, očmi, gobcem in držo telesa nam sporočajo, ali so sproščeni, radovedni, negotovi ali jim je nekaj neprijetno. Večina nesporazumov med psi in ljudmi, tudi marsikateri ugriz, se zgodi, ker teh znakov nismo opazili ali smo jih narobe razumeli.
Dobra novica je, da se pasje govorice lahko naučimo. Pri tem pa velja eno zlato pravilo: nikoli ne berite le enega dela telesa. Rep, ušesa in pogled morate vedno opazovati skupaj in v okoliščinah, v katerih se pes znajde.
Rep: mahanje ne pomeni vedno veselja
Najpogostejša zmota je, da pes, ki maha z repom, zagotovo želi prijateljstvo. Mahanje pomeni predvsem, da je pes vznemirjen in pripravljen na stik – ta vznemirjenost pa je lahko vesela ali napeta.
- Sproščen pes nosi rep v naravni višini, mahanje je široko in pogosto zaniha kar cel zadnji del telesa.
- Visoko dvignjen in tog rep, ki hitro in na kratko trepeta, pogosto pomeni napetost ali vzburjenost.
- Nizko nošen ali med zadnje noge stisnjen rep kaže na strah, negotovost ali podrejanje.
Upoštevajte tudi pasmo: hrt ima rep naravno nizko, haski ga nosi zavitega nad hrbtom. Primerjajte torej z držo, ki je za vašega psa običajna.
Ušesa in pogled
Ušesa so pri psih zelo gibljiva. Ko so naravno postavljena ali rahlo nagnjena naprej, je pes pozoren in radoveden. Ušesa, stisnjena nazaj ob glavo, pogosto pomenijo strah ali pomirjanje, zlasti če jih spremljata spuščena glava in nizka drža. Pri pasmah z dolgimi, povešenimi ušesi je spremembe težje opaziti, zato pri njih opazujte predvsem koren ušesa, kjer se uho pripenja na glavo.
Veliko pove tudi pogled. Mehke, rahlo priprte oči kažejo sproščenost. Trd, nepremičen pogled naravnost v oči pa je med psi lahko grožnja. Bodite pozorni na tako imenovani »kitov pogled«: pes glavo obrne stran, oči pa še vedno upira v vas, tako da se vidi beločnica. To je pogost znak, da mu je neprijetno – na primer, ko ga kdo objema ali se mu približa, ko gloda kost.
Gobec: zehanje, oblizovanje in sopihanje
Nekateri znaki so tako drobni, da jih zlahka spregledamo. Pes, ki se v napeti situaciji na hitro obliže po smrčku, zazeha, čeprav ni utrujen, ali se otrese, kot da bi bil moker, s tem pogosto sporoča, da je v stresu ali skuša pomiriti sebe in druge. Takim vedenjem pravimo pomirjevalni signali.
Sproščen pes ima gobec rahlo odprt in mehke ustnice. Zaprt, napet gobec ali ustnice, potegnjene nazaj, kažejo napetost. Privihana ustnica, pokazani zobje in renčanje pa so jasna opozorila. Renčanja nikoli ne kaznujte: pes vam s tem pove, da mu je dovolj. Če ga zaradi renčanja kaznujete, se lahko nauči, da opozorila ne pomagajo, in naslednjič ugrizne brez njih.
Drža celega telesa
Telo kot celota pogosto pove največ. Nekaj značilnih drž:
- Priklon k igri: pes spusti prednji del telesa, zadnjega pa pusti dvignjenega. To je jasno povabilo k igri.
- Otrplost: pes nenadoma zamrzne in se ne premika. To je resen opozorilni znak, ki ga ne smete prezreti.
- Dvignjena dlaka na hrbtu: pomeni, da je pes močno vzburjen. Ni nujno agresiven, lahko je tudi prestrašen ali zelo vznemirjen.
- Prevalitev na hrbet: je lahko povabilo k božanju trebuha, pri napetem psu pa tudi način, da se izogne konfliktu.
- Obračanje stran: pes, ki se obrne ali začne vohljati po tleh, pogosto le umirja situacijo.
Ko pes pravi »dovolj«
Opozorila pri psih običajno naraščajo postopoma: najprej pogled stran, zehanje in oblizovanje, nato umik, otrplost, renčanje in šele na koncu ugriz. Če prepoznate prve, najtišje znake, lahko psa umaknete iz situacije, še preden se mu zdi, da mora uporabiti glasnejše. To je še posebej pomembno, kadar so v bližini otroci, ki pasje govorice še ne znajo brati.
Psa ne silite v stik, ki si ga ne želi. Ponudite mu možnost, da se umakne, in mu omogočite miren kotiček, kamor ga nihče ne sme slediti. Če je pes pogosto napet ali se njegovo vedenje nenadoma spremeni, ga peljite k veterinarju, saj je za tem lahko tudi bolečina, nato pa poiščite pomoč strokovnjaka za vedenje.
Ko se naučite brati pasjo govorico telesa, boste svojega psa bolje razumeli in mu lažje stali ob strani. Prav to medsebojno razumevanje je eden od razlogov, zakaj je vez med človekom in psom tako posebna – več o tem v članku Zakaj se imamo ljudje in psi tako radi?
