Društvo za zaščito konj oz. DZK deluje v dobrobit konjev in ostalih živali. Poleg društva jim je uspelo ustanoviti tudi center za mučene in zlorabljene konje RC Petra, ki se nahaja v Orovi vasi pri Polzeli, Center za konje s posebnimi potrebami Alisa ter Center za rejne živali Pončo. Kako poteka delo v društvu nam bo zaupala Natalija Nedeljko, predsednica društva.
Natalija, pozdravljeni! Predstavite nam svoje društvo, kako ste sploh prišli na idejo za ustanovitev, koliko članov sestavlja DZK?
Društvo za zaščito konj in ostalih živali je bilo ustanovljeno z namenom osveščanja in izobraževanja lastnikov, rejcev, ljubiteljev, tekmovalcev in izobraževanju mladih. Kasneje smo uspeli v najem dobiti tudi kmetijo v Orovi vasi pri Polzeli, kjer deluje rehabilitacijski center Petra. To je od treh enot tudi največji center za sprejem živali. Povezali smo se z našo članico Majo in v Cerkljah na Gorenjskem odprli poslovno enoto Center za konje s posebnimi potrebami Alisa, lani pa še tretjo poslovno enoto v Laškem, na kmetiji naših posvojiteljev, poimenovali pa smo jo Pončo. To je poslovna enota društva, Center za rejne živali, ki doslej niso imele možnosti, da bi jih ob raznih odvzemih lahko kam nastanili.
Osnovna ideja o društvu, zavetišču, za velike živali se je rojevala dolgo. Zasnova je veliko bolj drugačna, kot pri malih živalih, saj če želiš reševati in pomagati velikim, moraš imeti prostor. Veliko prostora. Imeti moraš znanje, strokovnost, podporo veterinarjev in inšpekcijskih služb, nenazadnje tudi javnosti, saj so stroški za reševanje in rehabilitacijo takšnih živali, enormno visoki. Za ustanovitev takšnega centra, je potrebno zadostiti še drugim pogojem, od lastne lekarne, do karantene, skladišnih prostorov za krmo, nastilj, pa maneže, izpuste, pašnike, … Biti moraš pripravljen učiti se vsak dan znova in znova, se pripravljen spopadati z različnimi situacijami, imeti moraš resnično uporen in trden karakter ter imeti resnično dobro telesno kondicijo.
V društvu je veliko članov, žal v večini bolj podpornih, ki plačajo letno članarino, še kakšen prostovoljni prispevek ali sodelujejo na licitacijah, veliko manj pa je aktivnih članov, ki so pripravljeni priti vsak dan ali vsaj nekajkrat na mesec pomagat pri oskrbi živali ali raznih akcijah, ki jih pripravlja društvo.
S klikom na povezavo si oglejte video ljubkih varovancev:
S katerimi aktivnostmi se ukvarjate v društvu? Ali poleg konjev rešujete tudi druge živali?
V društvu vsako leto pripravimo veliko aktivnosti, žal nas zadnje leto pri tem ovira virus. Tudi letos se bo zvrstilo kar nekaj dogodkov na prostem, v vseh naših centrih, če pa bodo omejitve zaradi virusa, pa bomo to speljali spletno.
Seveda v društvu rešujemo tudi druge živali. Res se je začelo s konji, kasneje so prispele prve rešene kokoši iz baterijske reje, pa dve psički iz Bosne, mačke nam pa tako ali tako, dobri ljudje pustijo kar na dvorišču. Po sili razmer smo sprejeli prve koze in ovčke, lani z odprtjem enote Pončo, pa smo lahko omogočili novo življenje tudi prvim rešenim govedom. Drugače pa pri nas pristane vse, od domačih, do divjih živali, slednje ponavadi predamo v azil za divje živali Golob na Muti.
Kakšen je primeren lastnik za posvojitev konja?
Primeren imetnik, lastnik ali skrbnik konja ali katerekoli druge živali je človek, ki se zaveda odgovornosti do drugega živega bitja, ki se zaveda, da to ni samo božanje in crkljanje, da je treba delati in poskrbeti za žival, ki si jo je nabavil. Imeti mora čut zanje, ljubezen do njih in dela, ki ga živali s sabo prinesejo. Zavedati se mora, da je to živo in čuteče bitje, da to ni muha enodnevnica, ni avto ali kolo, je bitje, ki ti bo vrnilo več, kot mu boš dal. Primerna oseba ve in se zaveda, da mora pri skrbi za živali izhajati iz sebe, da vse tisto, kar njemu ni všeč, ga prizadene ali razžalosti, enako čutijo tudi ostala živa bitja.
Poleg društva imate tudi Rehabilitacijski center Petra, CKPP Alisa in CRŽ Pončo. Kakšna je razlika med temi tremi centri? Ali načrtujete še kakšnega?
Načeloma razlike ni. Vsi se ukvarjamo s z reševanjem in oskrbo zavrženih in pomoči potrebnih živali ter jim iščemo nove domove. Medtem ko sta enoti RC Petra in CKPP Alisa že dobro znani in vpeljani enoti,mogoče v tem trenutku izstopa enota CRŽ Pončo, ki je bila ustanovljena oktobra lani in je še precej sveža, to pa zato, ker smo in še bomo, tu uredili center za rejne živali, kot so govedo, drobnica, perjad in kunci. Druge razlike ni, vsi vemo, da smo mi tu zaradi živali in ne živali zaradi nas. Zaenkrat ne načrtujemo kakšne nove enote, saj je z vsako novo, ob zagonu, ogromno dela, si pa želim, da bi se mogoče kakšno drugo društvo ali zavod odločilo in samo ustanovilo še kakšno enoto svojega društva ali zavoda.
Skrbite tudi za konje s posebnimi potrebami. Kdo sploh so takšni konji? Zakaj je vaš Rehabilitacijski center Petra zaprtega tipa?
Konji in tudi druge živali s predznakom “s posebnimi potrebami” so živali, ki so bile inšpekcijsko odvzete iz roba živalskega odpada, kamor so jih pahnili njihovi lastniki in jih tudi trajno tako fizično kot psihično poškodovali, da zanje ne moremo iskati novih domov, zato ostajajo v centrih društva, kjer se zanje skrbi do njihove zadnje ure. CKPP Alisa je izključno takšen center, žal je prepoln, zato je tudi v RC Petra že nastanjenih nekaj takšnih živali.
Vsi naši centri so zaprtega tipa. To pa zato, ker nas je prostovoljcev že tako malo za vsakodnevno oskrbo živali, hkrati s tem pa se je treba posvetiti tudi obiskovalcem. Vsekakor so pri nas živali na prvem mestu, želimo pa se posvetiti tudi obiskovalcem, jim razkazati naše centre, živali, se z njimi v miru pogovoriti. Če obiskovalci hodijo nenapovedano, motijo vsakodnevno rutino dela in oskrbe, naenkrat se pojavlja več skupin, družin in ne moremo se posvetiti niti živalim, niti njim. Zato nenapovedanih obiskov ne moremo več sprejemati, saj ti “ukradejo” čas namenjen oskrbi živali ali napovedanim obiskovalcem. Veste, vsak obiskovalec, ki pride nenapovedan reče, samo tri minue, samo pet minut, potem pa se ta obisk vedno razvleče v eno do dve, včasih tri ure.
Po drugi strani pa je tudi tako, da vsaka žival, ne samo naše, imajo določen red hranjenja in počitka, določen red rehabilitacije in socializacije, kovaške in veterinarske oskrbe. Težko se ukvarjaš še z obiskovalci, če pomagaš kovaču ali veterinarju, treniraš ali učiš.
Skrbite za veliko živali. Ali se vam je kateri od oskrbovancev še posebno vtisnil v spomin?
Dnevno samo v RC Petra oskrbimo med 300 in 350 varovancev. To je ogromno dela. Skozi moje roke je prišlo in odšlo na stotine živali. Vsaka ima v mojem srcu posebno mesto in nikoli nobena ni bila prikrajšana za mojo ljubezen. Veliko trpečih in mučenih sem videla, dobila, rehabilitirala in jim našla nov dom. Krivična bi bila, če bi rekla, da sem imela koga bolj, drugega manj rada.
Vsak je s sabo prinesel svoje breme, svoje travme, trpljenje in od vsakega sem se težko poslovila ob odhodu v nov dom ali ko sem ga pospremila na zadnji poti. Vsak mi je pustil del sebe, del spominov, ki bodo z mano do konca. Vsak od njih me je naredil močnejšo, bolj trdno in še bolj pogumno, da ne odneham, pa naj so vzponi ali padci še tako hudi. Dali so mi in mi še dajejo moč, da nadaljujem pot po kateri hodim. Vsi so bili moji ali kot jim rečem, vsi so in bodo mamini.
Žal skoraj vsak dan pridejo v ospredje žalostne zgodbe zapuščenih tako pasjih kot mačjih legel, kruti umori živali, zanemarjanje rejnih živali … kaj menite, da bi bilo potrebno spremeniti, da se končno situacija obrne na boljše in v korist živali?
Včasih se resnično vprašam, kaj bi še lahko naredili, da bi se situacija obrnila na bolje. Izkušnje so pokazale, da se to najprej zgodi, če se izreče res visoka denarna kazen. Osveščamo vsa društva. Tu se vidi napredek, saj so ljudje postali bolj pozorni, več vidijo in prijavljajo. Žal še vedno velikokrat zamižijo, če gre za soseda, sovaščana, prijatelja ali znanca. Vsekakor pa je potrebno dodatno urediti in dodelati tako zakone, predpise in uredbe kot tudi kazenski zakonik za primere mučenja in trpinčenja živali.
Kršiteljem bi z veseljem naložila tudi, da poravnajo stroške rehabilitacije njihovih živali društvom, ki za te živali skrbijo. Ne bi bilo slabo tudi opravljanje družbeno koristnih del teh kršiteljev v društvih. Sodna praksa bi morala biti hitrejša in bolj učinkovita. Zamenjala bi kar nekaj inšpektorjev, ki dejansko ne naredijo nič in kvarijo dobro delo in ugled kolegov, ki se resnično trudijo na področju varovanja in zaščite živali.
Pred kratkim ste v CRŽ Pončo sprejeli dva bika v groznem stanju. Kako bo potekala njihova rehabilitacija?
Če bi bila ta dva bika v vsaj kolikor toliko normalnem stanju, bi ju z veseljem odkupili mesarji ali odkupovalci, tako pa je njuno stanje porazno in potrebovala bosta več let, da si bosta fizično opomogla. Doslej sta bila zaprta v karanteni, dokler veterinar ni potrdil, da nimata nobenih kužnih ali prenosljivih bolezni. Eden včeraj, drugi danes, sta že bila izpuščena na pašnik k ostali čredi.
Še naprej sta pod rednim nadzorom veterinarja, ki spremlja njuno zdravj in napredek. Ko si bosta dovolj opomogla, ju bomo tudi kastrirali, da bosta lahko brez hormonskih težav, živela v čredi. V bistvu ju čaka lepo življenje, ki ga večina njune vrste ne bo nikoli živela, saj so ponavadi rojeni in vzrejeni, da še pred tretjim letom zaključijo svojo življensko pot.
Kako lahko posamezniki podprejo delo vašega društva?
V prvi vrsti za vse živali iščemo botre, ki so s svojimi mesečnimi prispevki pripravljeni delno ali v celoti pokrivati mesečne stroške oskrbe. Vsaka žival lahko ima enega ali več botrov, ki lahko svojo žival tudi obiščejo, se z njo družijo, jo negujejo ali sprehajajo.
Društvo se že od nekdaj financira izključno s prostovoljnimi prispevki, donacijami in sponzorstvi, naše članice pa vsakomesečno pripravljajo čudovite licitacije v dobro živali. Tudi moralna podpora nam veliko pomeni, vendar živali od nje ne morejo živeti in društvo jih z njo ne more nahraniti. Smo je pa veseli v težkih trenutkih, saj tudi mi kdaj potrebujemo samo moralno podporo.
Izredno veseli bomo tudi vsake fizične pomoči, ki jo je tako vedno premalo. Lani, ko nam je veter v RC Petra dobesedno uničil vse pašne ograje in odkril vse pašne hleve, je bila pomoč prostovoljcev neizmerno dobrodošla. Iz tega naslova nam je za letošnje leto ostalo še nekaj takšnih del v RC Petra, obnovitvena dela v CKPP Alisa in zastavitev ter postavitev CRŽ Pončo. Veliko pridnih rok bomo potrebovali in upam, da se bodo odzvale našim povabilom.
Dobrodošle so vse materialne donacije, od hrane do materiala, saj so to izredno veliki centri, ki jih je potrebno redno vzdrževati, nadgrajevati, posodabljati in izboljševati pogoje za nastanitev živali.
Letos v RC Petra in CKPP Alisa začenjamo tudi s projektom Skrbniki konj, v CRŽ Pončo pa Skrbniki živali, kamor bi še posebej želeli pritegniti podjetja, ki bi svojim zaposlenim in njihovim družinam omogočila izboljšanje kvalitete preživljanja prostega časa, saj s tem pridobijo bolj zdrave, zadovoljne in uspešne delavce.
Seveda si želimo tudi več članov, še posebej aktivnih, ki bi s svojim delom pripomogli k večji uspešnosti in prepoznavnosti društva.
Oblik pomoči je ogromno, vsake pa bomo v društvu še kako zelo veseli.
Najdete pa nas pod dzk.si
