GLAS NAJRANLJIVEJŠIH PSOV – TANJA VIDERGAR

Na kratko – Tanja je glas najranljivejših psov v Srbiji. Na njenem FB profilu tako zasledite pse brez tačke, pasje brezdomne mamice z mladički, prikupne pasje invalide, ki se gibajo s pomočjo vozička, pse ki so utrpeli zversko mučenje. Kljub pomanjkanju finančnih sredstev Tanja presega vse meje in ne zavrne niti enega pomoči potrebnega psa.

Tanja, pozdravljeni! Najprej se nam prosim predstavite.

Pozdravljeni, na začetku je prav, da se zahvalim za izkazano zaupanje. Stara sem 38 let, po poklicu sem medicinska sestra. Zadnje desetletje sem namenila reševanju živali, v večini pretežno psom. Pred 8 leti se je začela moja pot v neznano. V vseh letih menim, da sem osebno rastla, lahko bi rekla, da sem mentalno, družbeno in čustveno spreminjala in se razvijala ter da mi je ta pot omogočila, da živim bolj produktivno, zadovoljno in polno življenje.

Pot reševanja živali ni nekaj kar ima začetek in konec. Je vseživljenjska predanost, ki se nikoli ne konča. Je pot spreminjanja, učenja, razvijanja, predvsem pa mi ta pot predstavlja velik izziv, a je na drugi strani zelo izpolnjujoča ter mi je zavedno spremenila moje življenje. V to spremembo je vloženo veliko truda, da sem prišla do določenih spoznanj, izkušenj, da bi spremenila stvari, ki sem jih želela.

Kakor pravi znani pregovor “ pot na goro je morda težka, a razgled z vrha je čudovit”.

Življenje ste popolnoma posvetili reševanju psov v Srbiji in okolici. Zakaj ravno tam?

Predvsem sem vedno imela željo po novih izzivih. Dogodki, izkušnje in ljudje v mojem življenju pa so pripomogli, da že peto leto živim in delujem v Srbiji. Za mene eden največjih življenskih izzivov – naučiti se živeti med ljudmi z drugačnimi pogledi na svet, razmišljanjem in vizijo. Želela sem, da sem drugačna. Da je Zavod Pit edinstvena in posebna organizacija. Tudi pred selitvijo smo aktivno pomagali na Balkanu, je pa vse bistveno drugače, ko tukaj živiš. Šele takrat sem spoznala kako kompleksno je reševanje živali in kako nedaleč od meni drage Slovenije obstaja povsem drugačen svet, kjer pravica ne obstaja in kjer se dnevno najbolj nemočnim godi toliko krivic in zločinov.

Želela sem, da Zavod Pit raste, da se zavzemamo za tiste najbolj poškodovane, bolne, stare, da pomagamo hendikipiranim in invalidnim, želela sem, da pomagamo tistim katerim ne pomaga nihče in od katerih se vsi obračajo stran. Bistvo organizacije sem videla, da smo prisotni na terenu, da imamo stik z rešeno živalijo, da jo oskrbujemo prav MI, da jo vodimo od začetka do cilja, da gradimo odnose z rešenimi živalmi. V kolikor želiš pomagati živalim je bistvo, da si v tem reševanju aktiven. Biti le posrednik pri iskanju domov mi je bilo preveč pusto. Je lep občutek, pa vendarle nisem bila izpolnjena v celoti.

Želela sem se posvetiti vsakemu primeru, želela sem sodelovati v procesu reševanja od samega začetka. Sedeti doma in le iskati domove v imenu kolegov, balkanskih društev mi ni bilo to kar sem si predstavljala. Želela sem si o rešenemu psu vedeti vse, ga spremljati vsak dan, biti dejansko del njegove zgodbe, pomagati do prvih korakov, biti ob njemu kadar mu je najtežje, želela sem se aktivno boriti in jim vračati upanja v lepše in boljše. Kmalu sem to tukaj lahko počela. Po prvem takšnem procesu pri katerem sem lahko bila aktivna od samega začetka do konca, sem šele spoznala, da je to tisto kar šteje in mi daje občutek, da sem koristna in da sem dejansko nekaj storila. Želela sem pomagati tam, kjer je pomoč najbolj potrebna in kjer mi je vsak novi dan nov izziv. Tako danes po vseh letih sodelujemo in pomagamo prav tam kjer nas potrebujejo. Sodelujemo na področju Srbije, Makedonije, Bolgarije, Romunije, Albanije, Grčije, Bosne in Hercegovine.

Tako smo v Srbiji zasnovali svoje uradno društvo kot tudi “prihvatilište”. V Sloveniji vseh teh izkušenj in znanja ne bi pridobila nikoli. Tako za vsakega psa vem, da smo ga MI pripeljali domov, nismo bili posredniki, nismo bili le del neke zgodbe, zgodbo smo pisali sami od začetka do konca tako na terenu, tako v konceptu okrevanja, postoperativne nege, socializacije in ga tako pripeljali do najbolj pomembnega koščka mozaika – doma. Poleg samega posvajanja psov sem želela ozaveščati ljudi, želela sem opozarjati na nepravilnosti, se boriti proti le tem v azilih, želela sem biti aktivna na področju zmanjševanja problematike uličnih psov, da Zavod Pit sodeluje v financiranju sterilizacij in kastracij, da sami ustvarimo neke popolnoma nove projekte in tako je Zavod Pit predstavil dva pomembna projekta katera sta oba zaživela in sicer “Botrstvo na daljavo”, kot projekt hranjenja uličnih psov pa “Bodi prijatelj, podari mi obrok”. Zavod PIT v Nišu financira programe sterilizacij, kastracij in tako aktivno sodelujemo v programih zmanjševanja problematike uličnih psov, pomagamo najbolj izpostavljenim azilom, omogočamo kirurške intervencije psom in mačkam, v letu 2021 imamo v planu kar nekaj edinstvenih projektov.

Rešujete pse v Srbiji. Kaj bi odgovorili vsem tistim, ki menijo, da je tudi v Sloveniji dovolj brezdomnih psov in da je reševanje v tujini nesmiselno? Da ne bo pomote, v uredništvu menimo, da reševanje psov ne pozna meja.

Menim, da vsako rešeno življenje šteje in da vsak ima pravico izbire in pomaga tam kjer meni, da je pomoč potrebna in seveda tam kjer želi. Mnogi zastavljajo delovanje društev ali posameznikov na Balkanu le z uvozom psov, ne vidijo pa ozadja. Konkretno delovanje Zavoda Pit je izjemno razširjeno in primarna dejavnost ni posvajanje psov iz Srbije v Srbijo. Dejavnostim uvoza in posvajanja iz tujine nasprotujejo nekateri posamezniki bodisi zaradi slabe izkušnje, bodisi zaradi prepričanja medijev ali lokalnih društev, kot tudi posamezna društva in nekatera zavetišča.

Zavod Pit podpira odgovorno posvajanje psov iz Srbije, v skladu z zakonodajo kot tudi s tem, da izbira prave posvojitelje. V kolikor se posvojitev ne izzide odgovorno stojimo za našimi varovanci tudi po sami posvojitvi ali iskanju novega doma.

Zanimivo je, da nobena druga EU država ne izraža nestrpnosti zaradi uvoza psov iz Balkana kot to izražajo nekateri v Sloveniji.

Velikokrat preberemo ali zasledimo v medijih, da so slovenska zavetišča polna zaradi uvoza psov iz tujine in nepremišljenih posvojitev. Menim, da so takšni zaključki neutemeljeni in bilo bi edino pravilno, da bi slovenska zavetišča imela javno objavljene podatke predvsem številke mikročipov za vse te pse, za katere menijo, da polnijo slovenska zavetišča.

Pred leti sem z informacijami javnega značaja dokazala, da je slovenski članek v katerem so navedli število uvoženih psov iz Srbije precej drugačen glede na odgovore srbskih državnih institucij, kjer sem pridobila uradne podatke za število opravljenih titer testov v enem letu in število izdanih tako nekomercialnih kot komercialnih certifikatov in četudi vključim tu tudi pse, katerim je narejen titer test in izdan certifikat iz razloga začasnega odhoda iz Republike Srbije, je celokupna številka vseeno 10x manjša kot je članek navedel. Zatorej pomembno je, da tudi novinarji kateri objavljajo te hipoteze preverijo dejstva oziroma zahtevajo neke dokaze o domnevah. Na žalost pa je novinarstvo v zadnjem desetletju vse manj bazirano na dejstva in preverjanje informacij. Vse po liniji najmanjšega odpora, da se napiše nekaj kar bo brano in bo prineslo mediju uspeh v smislu števila prodanih revij ali številu prebranega članka.

Zavod Pit posvaja pse ne le v Slovenijo, veliko posvojitev imamo v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji, Nizozemski in Belgiji kjer imamo dolgoletno sodelovanje s posameznimi aktivisti in društvi. Tam te nestrpnosti do psov ni, živali niso zaznamovane glede na poreklo izvorne države.

V Sloveniji se posvojitelji soočajo tudi z nestrpnostjo posameznih veterinarjev in klinik pri samem vpisu živali, saj je njihova nestrpnost in osebno mišljenje velikokrat izraženo, strokovnost pa pozabljena, tako se posvojitelji srečujejo z stigmatizacijo stroke, katera bi morala ravnati z vsemi živalmi enako, pa vendar lastna prepričanja prevladajo, tako da so posvojitelji večkrat tarča obsodb, neprimernih komentarjev in obsodb le zato ker so posvojili psa iz Balkana. Nekateri celo zavračajo vpise psov s takšno dokumentacijo ali škodoželjno prijavljajo posvojitelje z razlago, da ima pes nepopolno dokumentacijo, kar se kasneje pri inšpekcijskem nadzoru ugotovi da temu ni tako.

Pred leti je tako na to temo z naše strani napisan res mislim da branja vreden članek “Ali obstajajo meje pri reševanju življenj?”

Kakšna so razlike med Slovenijo in Srbijo glede skrbi za pse in zavetišči? Se z vašim delom in trudom mentaliteta neodgovornih lastnikov počasi spreminja?

V Sloveniji so sama prepričanja in stališča kot miselnost ljudi v odnosu do živali precej drugačna kot v Srbiji, temu primerno smo tudi vzgajani, s pravilnim in spoštljivim odnosom do živali. Zavetišča v Sloveniji, se ne morejo primerjati z srbskimi šinteraji oziroma prihvatilišti v nobenem primeru.

Slovenska zavetišča niso neprofitne organizacije ampak podjetja, katera imajo zaposlene, katera so financirana s strani občin, države, donacij. Sam koncept delovanja zavetišč v Sloveniji in Srbiji ni niti približen.

Težko uporabim besedo zavetišče kadar je govora o srbskih “zavetiščih” saj tako zelo odstopajo od pomena te besede, zato bom uporabila v nadaljevanju teksta besedo azili. Zavetišče vsaj za moje pojme pomeni neko zavetje, kar te namestitve v Srbiji vsekakor niso.

Same bivalne enote se ne morejo primerjati. Azili za pse v Srbiji se nahajajo na deponijah, obronkih mesta, kjer večina njih nima elektrike, nekateri nimajo niti vode (npr. Azil v Leskovcu kjer je približno 400 psov), nahajajo se na bivših farmah svinj in drugega domačinstva, v prilagojenih boksih kateri so improvizirani, hladni, zaposlenega osebja je izjemno malo ( če spet omenim azil v Leskovcu kjer tudi ogromno pomagamo, govorimo o številu 5 zaposlenih na stotino nameščenih psov. 5 zaposlenih v dveh izmeh znaša po 2-3 osebe v dopoldanskem času in 2 včasih tudi samo 1 osebo v popoldanskem času). Čeprav se osebje trudi, je nemogoče. Samo očistiti bokse kaj šele nahraniti pse, vse ostalo bi bil luksuz.

Slovenska zavetišča psom omogočajo obroke vsaj 2xdnevno, vsak pes seveda je iz svoje posodice in dostojno ,medtem ko v azilih po Srbiji v večini je seveda le en obrok dnevno, le ta serviran iz tal, pomešan s pomijami, ostanki od lokalnih šol, vrtcev, podjetij, restavracij, pekarn in nekaj malega briket. Vso te “človeške” ostanke si priskrbijo azili sami, v kolikor imajo psi srečo, da je med zaposlenimi oseba katera se zavzame za to.

Četudi so srbski azili organizirani v okviru lokalnih samouprav in javno komunalnih podjetij, občine ne namenjajo zadosti sredstev za oskrbo psov v azilih, nekatere občine resnično nimajo sredstev, azili so prenatrpani, problematika iz dneva v dan večja, azilom ne uspevajo niti zagotoviti najosnovnejšega in to je obroka za pse.

Psi spijo na betonih, redki so azili kjer so psom omogočene hišice ali zadostno število le teh, v kolikor hišice niso sponzorirane s strani na primer društev iz tujine, so le te izjemno slabe kvalitete in prepuščajo tako sneg kot dež.

Zavod Pit se za najbolj ogrožene azile leta prizadeva, od tam prevzemamo tiste najbolj preplašene, poškodovane ali stare, pomagamo z prostovoljstvom v smislu čiščenja boksov, azilov, doniramo hrano, tablete proti parazitom, financiramo različne kirurške intervencije psom ter operacije, v letu 2020 smo se intenzivno zavzeli za akcijo nakupa hišk katere so nove, visoke kvalitete in izolirane v kar nekaj najbolj ogroženih azilih. V omenjeni akciji hišk po najbolj “groznih” azilih nam je v veliko pomoč bilo tudi Obalno društvo katero je od slovenskih društev edino podprlo naš projekt in aktivno sodelovalo pri nakupu hišic. Tako smo se trudili omogočiti najosnovnejše najbolj ogroženim. Zadnja velika akcija tega projekta je bila za azil v Aleksinacu, katero lahko vidite v albumu na mojem Fb profilu.

Psi v azilih v Srbiji se v večini ne morejo ločevati po stopnji karakterja, pasme, starosti. Njihovi sicer “Pravilniki o prihvatilištima” zahtevajo mnogo tega, a na žalost sami pogoji in namestitve tega ne premorejo, zaradi resnično velikega števila psov v azilih, so psi strpani v bokse po principu kdor preživi preživi. V civiliziranem svetu so mladiči ločeni od odraslih psov, starejši psi so v za to primernih boksih, da imajo mir in tišino, agresivni so samostojno nameščeni v boksih, ločujejo se psice v času gonitve in nekastriranu samci, ločujejo se bolni in poškodovani… V Srbiji pa v večini azilov je vse to pomešano.

Na veliko žalost se psi med seboj v azilu razmnožujejo, azili ne vodijo evidence psov, ne sterilizirajo in kastrirajo se pravočasno, veterinarske oskrbe ni oziroma je ne zagotavljajo na potreben način, le najosnovnejše in to je označitev z mikročipom, cepljenje proti steklini in čiščenje proti parazitom. Slednje velikokrat le označijo, da so prejeli, pa tablete zaposleni ali veterinarji dajo v prodajo, enako je s cepivi. Velikorkat se je namreč dokazalo pri samemu odvzemu krvi na primer konkretno za titer test, da pes nikoli ni bil cepljen proti steklini.

Skoraj noben azil ne deluje v sklopu iskanja domov, enostavno ni tega interesa s strani zaposlenih in vodstva. Le to je pogojeno koliko se posamezno lokalno ali tuje društvo zavzema za neki azil, koliko uspejo pri sodelovanju s tem azilom, koliko jim vodstvo dopusti in življenja ter prihodnost teh psov so torej odvisna od različnih organizacij in aktivistov.

Sprehodov ti psi nimajo, polni so bolh, klopov, boksi se čistijo tudi na najnižjih temperaturah z mrzlo vodo kjer pes med čiščenjem ostaja v boksu. To velikokrat dovede do prehladov, pljučnic saj psi ostajajo mokri oziroma ležijo na mokrem. Te boksi so neprimerne pralne površine, palete ali beton.

Psi niso nikoli skopani, nihče ne vzdržuje njihove higijene, predvsem je to velik problem dolgodlakih psov.

Osebje v azilih nima ustrezne izobrazbe za delo z živalmi, velikokrat so v takšno delo potisnjeni predstavniki romske problematike, moški kateri nimajo empatije do živali, nadzora nad njihovim delom vsekakor ni, zločini kateri so vršeni nad nemočnimi jih ne vidi nihče, vse kršitve zaposlenih ostajajo nesankcionirane.

V večini azilov so obiski prepovedani tako za meščane, kot aktiviste, društva in potencialne posvojitelje. Prav tako je prepovedano fotografiranje, snemanje in objava fotografij in posnetkov na društevnih mrežah.

Psi v azilih nimajo kontakta s človekom v smislu božanja, topline in ljubezni, le v redkih azilih nekateri od osebja in zaposlenih premorejo empatijo do živalih kar je resnično velika redkost na drugi strani pa nekaj povsem nedopustnega.

Večina azilov nima niti prostora kjer se izvajajo veterinarske intervencije v smislu kastracije ali sterilizacije, psi nimajo veterinarskega nadzora in oskrbe v smislu kadar pride do napada, poškodbe, bolezni. Veterinarski del zajema sterilizacijo in kastracijo psov, na žalost je ta v večini narejena izjemoma površno, s številnimi napakami, poseg se v mnogih azilih izvaja na betonskih tleh izpred boksov, sterilnosti pri posegih ni, uporabljajo se šivi za svinje, debeli in poceni, v kolikor azil “premore” veterinarsko sobo so prostori za delo katastrofalni in neprimerni, predvsem poudarjam pomen sterilnosti prostora, posega in inštrumentov. Tako pa se isti inštrumenti koristijo na večih psih zaporedoma, nimajo sterilizatorja in še bi lahko naštevala. Pes se po posegu v najboljšem scenariju zbudi na ploščicah, drugače v mokrem boksu, postoperativna nega ne obstaja, kontrola rane, inficiranje le te prav tako ne, psi ne dobijo sredstev proti bolečinam, antibiotikov še vse naslednje dni, kot smo to navajeni v zdravi sredini naše Slovenije in ostalih urejenih držav.

Higijenskih sredstev nimajo, sredstev za dezinfekcijo, sredstva proti virusom nimajo, rokavic prav tako ne, površine niso pralne, v večini gre za palete, beton. Vse našeto za zaposlene, vodstvo in odgovorne seveda ni pomembno, pravijo.

Medtem ko slovenska zavetišča sprejemajo donacije, je v Srbiji prava umetnost, da le ti azili sprejmejo donacijo, za njih psi ne potrebujejo ničesar in samo pregovarjanje za donacijo je včasih verjeli ali ne prava misija.

Osebje in zaposleni nimajo strokovnega znanja kot sem že omenila, v zadnjih 3 letih je organizirano enodnevno predavanje na Veterinarski fakulteti v Beogradu za vse kateri rokujejo z živalmi po azilih, penzionih, društva, aktivisti. Cena znaša okoli 200€, na koncu dneva sledi izpit in po plačilu prejemeš certifikat o opravljenem tečaju v zvezi z dobrobitjo živali. Tudi sama sem opravila izpit in imam omenjeni certfikat pa vendar sem nad slabo izbiro tem predavanj razočarana, saj je izjemoma površna, nekoristna in zelo splošna. Po domače certifikat lahko dobi vsakdo, ki plača predavanje, izbira vsebin je v večini zgrešena, ne naučiš se ničesar, delo z živalmi in nasploh poznavanje vseh pojmov, bolezni, postopkov, postoperativnih neg, evidenc, je izjemno kompleksen sklop in najmanj kar bi zahteval takšen certifikat je enomesečni tečaj z vsakodnevnimi predavanji. (najosnovnejši nivo, da se razumemo).

Na žalost večina zaposlenih v azilu še vedno nima opravljenega enodnevnega tečaja, čeprav je to pogoj za delovanje nekega azila. Ker tega nihče ne preverja, so zaposleni še vedno ljudje, ki komajda ločijo psa od mačke.

V Srbiji tako obstajajo stalni azili oziroma azili v okviru lokalnih samouprav kateri delujejo po principu CNR programa kateri je sofinanciran s strani evropske unije za ogrožene države torej Balkan kjer je problematika uličnih psov ogromna. Tako so organizirane “zoohigijenske” službe, v žargonu mnogih znane kot “šinterske” službe, kjer z vozili dnevno prevzamejo z lokacije določenega mesta določeno število psov, jih namestijo v azil, kjer se posamezen pes označi z mikročipom in sterilizira oziroma kastrira ter nato vrača na lokacijo od koder je bil prevzet, na žalost se je v praksi ta način izrazil ne preveč dobrodošel, saj so “šinteri” večkrat pse lovili na izjemno agresiven način, z agresivnim in nasilnim pristopom kot uporabo pripomočkov kateri so leta prepovedani pa vendarle se še vedno uporabljajo kot so klešče in zajle. Psi so tako bili izjemno stravmirani že pri samem pristopu, vozila so v večini neprimerni kamioni kjer se pse le meče, ali pa prikolice kjer se tudi po 10x ali večkrat presežejo kapacitete za prevoz omejenega števila psov. Velik problem v praksi je bilo in ostaja, da se psi vračajo z vnetimi šivi, neprimernimi šivi, da na ulici prihaja do infirciranja ran, veliko psov je v hudih bolečinah umiralo od sepse in napak pri posegu kot same uporabe šivov. Problem kateri nastaja in je na žalost prisoten, da se psi ne vračajo na lokacije od koder so bili prevzeti in so navajeni življenja na tej lokaciji, temveč jih odpeljejo daleč stran od mesta ker jih spustijo na njive ali v vasi od koder nimajo možnosti za preživetje oziroma pomoč ljudi za izvor hrane. Tako se je mnogim izgubila sled. Nadzora kje psi končajo ni.

V dobri praksi bi želela izpostaviti azil v Nišu kateri je po dologoletnih borbah v katerih smo sodelovali, dobil za moje pojme edini upravičeni naziv zavetišča. Resda je postavljen na deponiji, ampak vsak pes ima svoj boks, vsak boks ima izolirano hiško, je edini azil, v Srbiji kateri ima zaposleno prostovoljko, katero plačujemo društva za zaščito živali, katera je vsakodnevno prisotna tako pri samem lovljenju psov, kot da izvaja kontrolo nad zaposlenimi, nad tem, da se za rokovanje z psi koristijo nenasilne metode brez uporabe klešč, zajl…, skrbi za evidence vsakega psa posamično, vsak pes kateri se vrača po principu CNR programa je vračan točno na isto lokacijo od kjer je prevzet, vsak pes ima opravljen 4 d test ob prihodu v azil, vsak pes dobi tudi cepivo proti kužnim boleznim, vsak pes je vpisan v online program shelter managerja, na lokacijo je vračan z ovratnico na kateri je ploščica z napisom “sterilisan” , sterilizacije in kastracije se vršijo v primernem prostoru kateri ima najosnovnejše pogoje za posege, ima sterilizator, uporabljajo se primerni šivi, psi se operirajo na grelni blazini in na njej se tudi prebujajo. Nekaj ur po posegu se psa opazuje, nato so premeščeni v prostor prav po operacijah. Tam so na novo kupljeni aluminjasti vrhunski boksi, kjer so psi na opazovanju, postoperativna rana se vsakodnevno kontrolira, pes ostane v azilu minimalno 21 dni po opravljenem posegu, veliko truda smo vsi vložili v številne akcije katere azil v Nišu ima in sicer, da ima svojo Fb stran katero vodijo prostovoljci z različnimi apeli za posvajanje le teh. Tako številne organizacije, meščani, ljubitelji psov dobijo priložnost prevzeti in posvojiti psa, dela se selekcija, da se stare, preplašene pse ne vrača na ulice. Organizirani so dnevi odprtih vrat, prihajajo obiskovalci, imeli smo čudovito decembersko novoletno akcijo katera je prav tako objavljena na mojem Fb profilu. Čeprav so se desetletja nazaj prav v azilu v Nišu dogajale izjemno nedopustne situacije in mnoge zlorabe, z velikim ponosom lahko povem, da je danes prav ta azil za vzgled mnogim na Balkanu in ponosna sem, da smo bili kot Zavod Pit aktivno del te borbe in da smo postavili skupaj z ostalimi društvi stvari na prava mesta, tako da je azil v Nišu postal za moje pojme edino pravo zavetišče v Srbiji, seveda zahvaljujoč številnim tujim organizacijam kot je naša in ostale. Cepiva proti kužnim boleznim, administrativni programi, prostovoljka, vse hišice, dodatna hrana konzerve, kamere, veterinar, 4d testi, zdravljenje psov, sprehajališče, postoperativna soba z boksi je financirano s strani neprofitnih organizacij.

Zavod Pit tako obiskuje zloglasne azile po Srbiji, prevzema najbolj ogrožene in bolne, preplašene in poškodovane, pomagamo z donacijami hrane, kirurških intrervencijah, nakupom hišk, slame, suplementov, opozarjamo na nepravilnosti in zahtevamo od vodstva odpravo le teh.

Proti azilom kateri so neprimerni podajamo kazenske ovadbe, trenutno se že nekaj časa na sodišču borimo z prenehanjem delovanja azila v Sokobanji, odvzemom licenc in želimo odstop odgovornih. Proti vsakemu neprimernemu azilu seveda podamo kazensko ovadbo z vsemi dokazi.

Zavod PIT ima svojo odvetnico katera se je posvetila področju pravnega varstva živali, tako se borimo pravno proti neprimernim azilom, vodstvu, zaposlenim, kot tudi proti posameznikom kateri narušavajo dobrobit živali.

Vsakokrat pravim, da ima vsakdo možnost obiska slovenskega zavetišča, več njih. Prav tako pa apeliram, da posameznik obišče azile v Srbiji. Kogar zanima je vedno dobrodošel in zagotavljam, da v moji prisotnosti lahko posamezniku organiziram obisk zloglasnih azilov v Srbiji s katerimi tudi sodelujemo. Šele ko nekdo vidi različne namestitve, lahko poda svoje objektivno mnenje kakšna je razlika in ta vsekakor obstaja zato vsakogar željnega realne slike in razlik vabim v Niš.

V zadnjem odstavku lahko povem, da je več ljudi obiskalo azile v Srbiji iz Slovenije kot tudi pred dvemi leti novinarski par in ostali so brez besed. Nihče si tega niti približno v najhujši nočni mori ni predstavljal tako kot so ga doživeli sami. Tu namreč vidite vse; pojedene pse, sestradane pse, poškodovane, bolne, na svoje oči vidite kako se koljejo med seboj, kako nimajo vode, hrane, zavetja pred soncem in vročino, mrazom, dežjem in snegom. Sprehajate se med mrtvimi psi. Vsega tega pri nas ne doživimo. In prav je tako.

Podpisujem, da so slovenska zavetišča na visokem standardu kar zadeva samih namestitev, triaže organiziranosti, odnosa zaposlenih in predvsem strokovnega osebja, veterinarske oskrbe. Vesela sem, da ima Slovenija tako visoke standarde in da pri nas ni niti podobnih problematik kot v Srbiji tako z samo primerjalno analizo zavetišč kot s tem, da nimamo problematike z uličnimi in zavrženimi psi. Da je Slovenija našla ustrezen sistem in koncept kjer pravice živalim niso narušene. Vse dokler je tako, smo lahlo še kako srečni, samo zavedamo se ne.

Zakaj pomagate vsem tistim psom, ki bi jih drugi odpisali in se jim evtanazija zdi ‘’boljša’’ rešitev?

Ravno zaradi tega ker takšne odpišejo vsi. Tisti malo posebni, drugačni zaslužijo priložnost in prav ti posebni kužki in mucke so nam pokazali skozi izkušnje kako zasluženo jim je bila dana priložnost za življenje.

Naša humanost se meri in se bo čedalje bolj merila po tem, kaj in koliko smo kot družba pripravljeni storiti za trpeče, umirajoče, bolne, stare živali. Večina društev namesto da bi za takšne celostno poskrbeli, ponujajo zakonsko regulirane usmrtitve, kar pa vedno nima veliko opraviti s humanostjo. In kar je najbolj problematično; večina takim pobudam hitro sledi.

Kot medicinska sestra sem delala na oddelku z zares težkimi primeri bolnikov, tam sem se nagledala in navadila vsega hudega. Z velikim veseljem pomagamo tistim, ki jim ne znajo, nočejo ali ne morejo pomagati. Naša drugačnost in posebnost je, da smo se osredotočili na “posebne junake”, tako imamo danes v oskrbi junake na vozičkih, slepe in gluhe pse, nekateri so tako slepi kot gluhi, imamo pse in mačke katerim so bile potrebne zares zahtevne in težke operacije, imamo hendikipirane kužke, varovance z amputiranimi nogicami, varovance, ki so bili tudi žrtve posilstva s strani človeka, pasme, katerim ni mesto na ulicah ker so podvrženi zaradi pasme smrti s strani ljudi, pse iz borb, pse po prebolelih virusnih obolenjih, pse z kronološkimi obolenji…. Menim, da si vsaka žival zasluži priložnost. Dokazali smo, da naše poslanstvo in borba za vse drugačne niza številne zavidljive uspehe in premika meje. Seveda je pomembno imeti strokovno usposobljeni tim od oskrbe, veterinarjev, behavoristov, negovalcev, najti ustrezen in primeren dom ter posvojitelje za naše posebneže. Včasih z nekatero zgodbo presenetimo celo sami sebe kaj vse zmorejo oni ob naši pomoči. Vsak takšen primer je edinstven in predstavlja velik izziv in z vsakim primerom rastemo tako duhovno kot z znanjem. Naj poudarim, da tudi Zavod Pit ne nasprotuje evtanaziji kadar ni druge rešitve, nobena žival ni izpostavljena mučenju in bolečinam, mnenja smo, da vsako živo bitje mora bivati na tem svetu brez mučenja in bolečine. Tudi mi nismo vsemogočni.

Osebno evtanazijo podpiram. Argumenti ZA so v naših primerih seveda smiselni in jih upoštevam ali vsaj spoštujem. Vedno pa le ne drži teza da ne bi trpeli, je bolje uspavati. To smo velikokrat dokazali z našimi varovanci.

Tudi sama ste lastnica psov. Nam jih predstavite?

Doma imam dva psa pasme pitbull oba posvojena. Gre za samičko Zino in samčka Turba, sta brat in sestra, stara 6 let. Oba obolevata za kronično boleznijo imenovano leshmanija, tako se leta borimo z vzponi in padci bolezni in vsak dan je naša zmaga. Vsak od njuju je edinstven, karakterno sta si popolnoma različna. Sta čudovita ambasadorja, nastopala sta v različnih edukativnih oddajah, sodelovala na različnih prireditvah in v Srbiji razbijata presodke o tako imenovanih “neavarnih pasmah”.

Še tiste najbolj prepričane o tem kako zelo nevarni so ti psi, sta uspela ob srečanjih prepričati v nasprotno.

Sta najbolj čudovita predstavnika te pasme, katera me vsak dan zbova učita naj ne zgubim upanja v lepše in boljše.

Sta moj smisel obstoja in pomenita mi cel svet.

Kako poteka postopek posvojitve psa iz Srbije?

V kolikor je izvorna država najdenega oziroma rešenega kužka Srbija v prevodu označuje, da je pes označen s srbskim mikročipom je postopek posvojitve sledeč, (smernice le takšnega uvoza lahko bralci podrobneje preberejo na uradni spletni strain Uprave RS za veterino pod rubriko nekomercialni in komercialni premiki iz tretjih držav)

Pa da pojasnimo:

Transport hišnih živali v države Evropske unije je spremljan z predpisi ES 998/2003, 2004/2003 ES in se nanaša na naslednje živalske vrste: pse, mačke in živali iz vrste kun.

Pri nekomercialnem transportu gre za potovanje hišnega ljubljenčka skupaj z lastnikom ali drugo odgovorno pooblaščeno osebo v države EU in v tem primeru živali niso namenjene prodaji, posvojitvi ali darilu, temveč se v roku 90. Dni vračajo nazaj v Srbijo bodisi z lastnikom ali pooblaščeno osebo.

Kadar govorimo o komercialnem transportu oziroma “uvozu” takrat se izdaja temu primerna dokumentacija, kjer so živali namenjene za prodajo ( vzreditelji, ki pse prodajo v tujino ) ali posvojitev ( društva, organizacije) ali se trajno podarijo novemu lastniku. ( fizične osebe).