DRUŠTVO REKS IN MILA

Društvo Reks in Mila sestavljaja majhno število prostovoljcev, ki vsak večer poskrbijo za večje število živali brez doma. Pomagajo tudi lastnikom, ki zaradi različnih razlogov (starosti, bolezni) sami ne zmorejo skrbeti za svoje ljubljenčke. Zbirajo hrano, sterilizirajo, kastrirajo. Več o delu in povezovanju prostovoljcev v dobrobit živali sta povedala Mojca Furlan in Robert Kuzma.

Mojca, pozdravljeni. Najprej nam pojasnite, kako ste sploh prišli do ideje, da ustanovite društvo za zaščito živali? Kdo sta Reks in Mila?

Do povezovanja ljudi, prostovoljcev in kasneje formalne ustnovitve je prišlo po naključju. Kot dolgoletna mentorica mladim raziskovalcem sem se pri svojem delu srečevala z različnimi vsebinami varovanja okolja. Pred leti sta si dve devetošolki izbrali nalogo z naslovom Zapuščene živali. Situacija in položaj živali sta me šokirala. Začela sem pomagati najprej starejšim ljudem, potem širše. Po 6 letih smo pristali na komaj še obvladljivi številki -skoraj 200 varovancev.

Veliko pozornosti usmerjamo v ozaveščanje, učenje o položaju domačih, rejnih, divjih živali in živalih, ki so zlorabljene za poskuse. Veliko žalostnih dokazov – posnetkov o teh izzivih najdemo na internetu. Včasih je bilo trpljenje živali očem bolj skrito.

Reks je bil stari ovčar, prekrasen kuža iz Preske, ki je živel pri bolni gospe. Sprehajala sem ga več mesecev, priskrbeli smo hrano tudi za druge živali. Mucici Mila in Mojca sta bil naši prvi dudarki nekje iz dolenjskega konca. Ko sta zrasli, sta dobili dober dom, a žal ju je doletela klasična napačna odločitev – ob prihodu dojenčka so ju vrnili, žalostno! Kako se počuti žival, ki menja lastnike in je deležna nejevolje? Če pravimo, da imajo živali več čutov od ljudi… Sedaj sta srečno posvojeni na Rudniku.

Poleg skrbi za brezdomne živali se v društvu ukvarjate z veliko drugimi dejavnostmi. Nam jih lahko opišete? Ali je delovanje vašega društva omejeno le na en kraj ali celotno Slovenijo?

Naše društvo se imenuje Društvo za varovanje okolja in pomoč živalim v stiski. Z delavnicami za otroke in odrasle, s sodelovanjem s Knjižnico Medvode, s pisanjem naravoslovnih člankov in zgodbic o resničnih živalih v revije, umeščanjem vsebin v vrtce in v osnovnošolski učni proces poskušamo ozaveščati čim širši krog ljudi, učiti, opozarjati, da so živali del narave, del mreže življenja, da čutijo, razumejo, da so nekatere na razumski stopnji majhnih otrok. V ljudeh poskušamo razvijati empatijo, zato se nas je skupaj zbralo precej vzgojiteljic in učiteljic in sami dobri ljudje. Brez naravnih virov in narave ne bomo preživeli. Opozarjamo na pasti potrošništva, ki uničuje naravo in siromaši človekovega duha.

Društvo Reks in Mila lahko spremljate tudi na facebooku: Društvo Reks in Mila

Kako poteka delo na terenu? Sedaj je ogromno zavrženih mačjih mladičkov. Koliko živali dnevno oskrbite?

Vsak dan oskrbimo nekaj čez 100 živali na terenu, vsak večer. Na domovih pa imamo še okoli 50 živali, ki jim redno dostavljamo hrano iz sredstev, ki jih z velikim trudom mesečno zagotavljamo. Ostali del pade na mladičke, stare in bolne živali, ki jim olajšamo  življenje tako, da pokrivamo stroške zanje. Namestili so jih dobri ljudje, financiramo jih doživljenjsko, to so mačke z okvaro ledvic, rakom, resno bolne in stari psi.

Aktivni smo ob vsakršnem vremenu, ob praznikih, dopustih, redno vsak dan, živali so lačne vsak dan ne glede na vreme. Delo na terenu je fizično in psihično težko, zahtevno. Ogromno je osebnega odrekanja in prilagajanja. Vsa družina te mora podpirati. Ko spoznaš ta del življenja pobliže, spremeniš svoje prioritete.

Občasno izvajamo večje akcije sterilizacij in izobraževanja v obliki delavnic ali taborov za otroke in občane. Takrat imamo zbrano večjo ekipo.

Pomagate tudi tistim, ki neustrezno skrbijo za svoje živali. Ali to pomeni, da jim pomagate pri stroških oskrbe, izobraževanju o ustrezni skrbi? Prihaja tudi do odvzemov živali?

To je zelo žalostna stran življenja. Nekateri ljudje prosijo za pomoč, ker želijo dobro poskrbeti za svoje živali, četudi sami ne zmorejo. Z njimi je sodelovanje pozitivno, vzajemno. Nekaterim želimo na prijazen način (do)povedati, kakšne so naravne potrebe živali, pa nočejo razumeti. Žal je še vedno premalo kaznovanih, da bi se najbolj neustrezni lastniki zganili in svojim živali omogočili gibanje, socializacijo, dovolj hrane. Žalostno, zelo.

Nekateri radi rečejo, da mora biti naravna selekcija. Tako njihovi mladiči, ki seveda z njihove strani sploh niso nič hranjeni, praviloma mnogo prezgodaj odpeljani stran od samice, romajo k prvemu “lastniku”, ki jih hoče, ponavadi v dom ob cesti – kjer jih kmalu povozi avto, nove nameščajo leto za letom. Zelo tragično in nehumano. Mislim, da se moramo odločno boriti proti takim nemoralnim praksam. Čakamo na zaostritev zakonodaje in dosledne sankcije.

Veliko pozornosti namenjate tudi trajnostnemu razvoju. Nam lahko pojasnite na kakšen način?

Trajnostni razvoj je edina pot za ohranjanje približno podobnega življenja sedajšnjemu, gre za življenje naših mladih generacij, gre za kvaliteto bivanja in za življenjske pogoje naših otok. S šolskimi projekti, z rednim pisanjem člankov, z delovnimi akcijami in akcijami ozaveščanja, v sodelovanju z nevladnimi organizacijami in drugimi društvi se skupaj borimo za zeleno prihodnost in politiko, ki bo ohranila okolje za nas in predvsem za naše otroke, vnuke. Znanstveniki opozarjajo na resnost posledic globalnega segrevanja, na množično in izredno hitro izumiranje živali, za izginjanje naravnih habitatov zaradi urbanizacije, gradnje cest, na uničevanje rodovitne zemlje zaradi živinoreje, uporabe pesticidov in drugih škropiv. Javnost se prepočasi odziva.

Denarja ne bomo mogli jesti. Osnovne dobrine rodovitna prst, pitna voda, čisti zrak, biodiverziteta, gozdovi, bi morale biti največje dragocenosti, ne pa dobički elite.

Politika se sploh ne odziva oz. žal celo zavira zeleni trajnostni razvoj. Denarja ne bomo mogli jesti. Osnovne dobrine rodovitna prst, pitna voda, čisti zrak, biodiverziteta, gozdovi, bi morale biti največje dragocenosti, ne pa dobički elite. Z denarjem narave ne bomo mogli kupiti. Lovimo res čisto zadnji vlak za zaustavitev množičnega izumiranja rastlinskih in živalskih vrst in propada življenja, kot ga imamo zahodnjaki sedaj. Ampak ljudje ne berejo raziskav. Velike korporacije najamejo nekatere znanstvenike, ki jih dobro plačujejo, ti pa oporekajo neodvisni znanosti.

Za nekatere živali iščete začasne domove. Robert, kdo lahko postane začasni skrbnik?

Vsak, ki želi pomagati nemočnim bitjem, ki ima miren in varen prostor, lahko pomaga na svoj način, tudi z začasnim nameščanjem živali, ki išejo dom. Te so ponavadi zelo zveste, prijazne, poudarjamo tudi pozitivne terapevtske učinke živali na ljudi. Žival je čudovit družabnik, ki te sprejme takšnega kot si. Moraš pa ji vrniti s spoštovanjem in poznavanjem njenih naravnih potreb.

Zaradi nekastriranih in nesteriliziranih živali prihaja do ogromno nezaželenih mladičkov. Kaj bi sporočili tistim, ki nasprotujejo sterilizaciji in kastraciji?

Domov za hišne ljubljenčke je mnogo premalo. Ogromno mladičkov bo zavrženih ali pobitih ali bodo umrli zaradi mraza, premalo hrane, zaradi preprostih vnetij, ki se razširijo v organizem. Ne dopustimo novih legel, če ne želimo mladiče, pomagajmo zavetiščem z nameščanji odvrženih mladičev. Vsak mladič zraste. Posvajajte, ne kupujte živali pri ljudeh, kjer ne vidite samice, v kakšnem stanju je. Ne podpirajte “šteparjev”. Imejmo srce za čuteča bitja.

Izogibajmo se mesu. Proizvodnja mleka in mlečnih izdelkov, intenzivna reja živali povzročajo ogromno neslutenega trpljenja, strašne razmere za živali, živinoreja ima zelo velik negativen vpliv na okolje. Prehrambena priporočila so uživanje mesa 2-3 x na teden, pri nas meso leti v smeti, grozovito. Razmislimo o tem. Bodimo del rešitve in ne del problema.

Imate mogoče zgodbo, ko se vam je kakšna žival še posebno vtisnila v spomin?

Oh, vsaka žival komu od nas ukrade del srca… Ko živali spoznavaš, dojameš, da ima vsaka svojo osebnost, značaj, karakter. Srečni in veseli smo ob dobrih skrbnikih, ki nudijo varen in prijazen dom, da žival v resnici postane družinski član. Zelo težke so izgube, ki jih ni malo. Meni osebno se najbolj vsedejo v srce bolne in stare živali. Robiju pa najbolj simpatične in tiste, ki se dobrikajo človeku, kajne? Kar nekaj “zelo divjih” mu je s potrpežljivostjo uspelo socializirati.

Kako lahko posameznik pomaga vašemu društvu?

Veliko je načinov pomoči, lahko so občasni prevozi živali ali hrane, lahko so to fb objave, pisarniške zadeve ali delo na terenu. Redni hranitelji smo vsak dan na terenu od 3 do 5 ur, med vikendi pa več. Treba je čistiti hiške, pomivati skodele, razkuževati. Izvajamo delavnice, ustvarjamo predmete za licitiranje in s tem pridobivamo sredstva. Naše punce šivajo, pišejo zgodbice, slikajo … Tudi tako lahko konkretno pomagaš živalim.

Empatija iz fotelja ni preveč učinkovita.

Empatija iz fotelja ni preveč učinkovita. Na 1919 nenehno zbiramo donacije, ki jih do zadnjega centa porabimo za hrano in veterinarske stroške. (Reksmila5). Ogromno svojega denarja porabimo vsak mesec, in ogromno prostega časa. Želimo pa odgovorne in zrele ljudi, ne tiste, ki ne vejo, kaj bi sami s sabo, taki nam samo kradejo čas in energijo.

Ob tej priložnosti se oba lepo zahvaljujeva vsem srčnim ljudem, našim podpornikom, posameznikom in ekipam trgovin s hrano za živali, ki nas že leta in leta podpirate, iskrena hvala. Zaradi vas je tako veliko število živali sitih in zdravih.  Hvala lepa vsem, ki ste odgovorni skrbniki domačih živali. Odpraviti moramo tudi trpljenje rejnih, divjih živali in živali, na katerih izvajajo teste. Živali so čuteča bitja z razumom.

“Bodi spremeba, ki jo želiš v svetu.”

Mahatma Gandhi