Ekipa Kangala Wildlife Rescue je razkrila strategijo in daljinsko vodeno past, s katero so ujeli 4-kilogramsko psičko na begu.
Izčrpani, a olajšani, so pri avstralski organizaciji za zaščito divjih živali Kangala Wildlife Rescue razkrili, kako so po 529 dneh na begu vendarle ujeli psičko Valerie, pasme jazbečar, na Otoku kengurujev (Kangaroo Island) v Južni Avstraliji.
Direktorja organizacije, Jared in Lisa Karran, sta z veseljem delila novico o uspešnem zajetju psičke, vendar obenem poskrbela, da se Valerie ni mogla znova izmuzniti iz posebej prilagojene kletke.
»Tokrat ji nikakor nismo hoteli pustiti, da bi nam še enkrat pobegnila,« je dejal Jared v objavi na družbenih omrežjih. Lastnika psičke, Georgia Gardner in Josh Fishlock, sta po besedah ekipe »na sedmem nebu«.
Reševalna ekipa s sedežem na otoku je oblikovala posebno past, ki je bila udobno opremljena in opremljena s spletno kamero ter daljinskim sprožilcem, da bi psičko privabila v notranjost.
Pri Kangali so past opisali kot »njeno majhno sobico z igračami in posteljo od doma, z maminimi oblačili, skrito hrano in izzivi za zabavo.«
V obdobju približno dveh tednov so past postopoma opremljali s predmeti, ki so Valerie poznani, začeli pa so z njeno igračo.
Čeprav sprva ni takoj prepoznala stvari, so bili ti trenutki pomembni za to, da se je »počasi začela pomirjati«.
»Zagrabila je igračo in jo začela stresati okrog,« opisujejo.
Kasneje so dodajali vedno več kosov majice, ki jo je lastnica Georgia nosila med 12-urnimi delovniki. Ko se je Valerie navadila na prihod in odhod iz pasti, je bilo po Jaredovih besedah treba le še počakati, da se znova vrne in zavzame pravi položaj.
»Končno smo dočakali tisti trenutek.«
Majhna, 4-kilogramska psička je prišla in začela brskati za skritimi zalogami hrane, dokler ni pristala v zadnjem kotu kletke.
Takrat je Jared pritisnil gumb in na daljavo zaprl vrata. »Na srečo je vse potekalo brezhibno.«
Po njegovih besedah je Valerie svojo ujetje dobro prenesla – »sprejela ga je mirno«. Po začetnem tekanju in iskanju izhoda se je preprosto umaknila v svojo prenosno kletko in zaspala.
»Samo zvila se je in zaspala.«
Ekipa je pričakovala, da bo Valerie v tako imenovanem načinu preživetja, znanem tudi kot »sindrom izgubljenega psa« – stresnem odzivu, ki psu omogoča samostojno preživetje.
»Njeno duševno zdravje je bila ena največjih skrbi,« je povedala Lisa.
Zato so poleg znanih vonjev in predmetov poskrbeli, da so se stvari po ulovu odvijale zelo počasi in premišljeno.
»Običajne stvari, kot so hiše, ljudje, vonji, drugi živali – vse to je treba znova uvajati in se naučiti.«
Lisa je v past odnesla Georgiino majico. »Cilj je preprost – samo sediš. Ne gledaš psa naravnost v oči, tvoje telo naj bo v ležečem ali sproščenem položaju, in samo čakaš.«
Presenetljivo Valerie ni bila zadržana. »Prišla je čisto do sprednjega dela kletke, lajala in komunicirala z nami.«
Lastnika, Georgia in Josh, sta bila presrečna, ko sta izvedela, da je Valerie ujeta in da se bo kmalu vrnila domov.
Najprej pa bo morala ostati vsaj teden dni na otoku, da si opomore.
»Želimo jo vrniti njenima čudovitima lastnikoma na najbolj nežen možen način – brez dodatnega stresa ali travme. Nedvomno je v teh 16 mesecih zunaj doživela marsikaj.«
